Moja prva porodna zgodba

Pisalo se je leto 2015. V tistem letu je bilo zelo zelo vroče poletje in seveda jaz sem imela predviden datum poroda ravno 14. avgusta. Zakaj pa ne, če je užitek biti visoko noseč v treh vročinskih valih in živeti na vrhu bloka brez klime.

Naj vam še malo opišem kako je potekala nosečnost, da boste lažje razumeli dogajanje nekaj dni pred porodom.

Moja prva nosečnost ni bila kar tako, da nisem imela težav. Se mi zdi, da sem jih imela takrat še največ od vseh treh nosečnosti. Telo je bilo prvič noseče, nisem vedela kakšni simptomi so še normalni in kaj je lahko nevarno. Seveda kot babica sem vedela več, kaj lahko gre narobe, in posledično tudi bolj opazila vse spremembe. Res ne tudi, da sem imela v prvi nosečnosti največ časa vse to dojemati in spremljati.

Ko zanosiš se vse spremeni. Vsaj zame se je. Veliko navad sem opustila, zdaj se še težko spomnim kako sem živela prej, ampak sedaj definitivno živim bolj zdravo v smislu kaj vnašam na in v telo.

Moja prva nosečnost je bila zelo nizko usidrana, tako da sem imela stalen pritisk na mehur, imela sem pogosta razbijanja srca in če sem stala predolgo na miru se mi je zdelo kot, da bom kolabirala. Skratka ustrezalo mi je gibanje do določene mere in ležanje na boku na ustreznem ležišču.

Že takoj me je začela nosečnost pripravljati na pestro poporodno obdobje. Jaz sem drugače (bila) umirjen človek, nešportni tip, umetnik, introvertiran vodnar… Dokler nisem prvič rodila….

Ko se rodi otrok, se rodi tudi mama in takrat se res vse spremeni…

Če dobro pomislim (saj je že kar nekaj časa minilo od takrat) sem se začela spreminjati že pred porodom v smislu, da sem začela paziti kaj jem, začeli so mi smrdeti parfumi, čistila in meso 😱. Torej telo me je samo začelo opozarjati kaj ni ok. za nosečnost oz. zarodek.

Prve lažne popadke sem dobila en teden prej. Seveda sem v teoriji vedela kaj pomeni popadek in kdaj je potrebno it v porodnišnico, ampak praksa je potem čisto nekaj drugega. Babica, ki še ni rodila, ne more vedet kako boli popadek in kaj ženska med popadki doživlja. In to spoznanje sem jaz odnesla naprej v babiško prakso.

Torej tisti poizkus obiska porodnišnice se ne hitro končal, saj so se popadki umirili in vse je bilo na svojem mestu, nepripravljeno za porod.

Slabše sem čutila otroka…

Čez nekaj dni sem kar iz danes na jutri, mislim da je bil torek, slabše čutila otroka. Seveda to je bil zame takoj alarm, da je treba it v porodnišnico preverit kaj se dogaja. Če slabše čutimo otroka v visoki nosečnosti, je to vedno znak za obisk porodnišnice, še posebno če ste tik pred predvidenim datumom poroda, kot sem bila jaz takrat že v 39 tednu nosečnosti. CTG in ultrazvok sta pokazala, da je otrok ok. in takoj mi je odleglo, saj te to vedno najbolj skrbi, kako je otrok.

Ko so podrobno naredili ultrazvok, so ugotovili, da je manj plodovnice. V prvi nosečnosti je bila moja posteljica hitro zrela in kalcinirana. To pomeni manjši pretok krvi do otroka, ampak še vedno je bilo ok, ni bilo za sprožitev poroda. Zadržali so me v porodnišnici in dali porodu in otroku čas do roka, da se porod sam začne.

Jaz sem že pri prvem otroku želela naraven porod, brez zdravil, razen če bi reševali življenje oz. kar je nujno za zdravje mene in otroka. In seveda sem se razveselila novice, da ne bodo takoj sprožili poroda, ampak bodo počakali, da se samo pripravi telo na porod.

Bližal se je predviden dan poroda.

Bil je četrtek in zjutraj na viziti so se odločili, da ker je jutri dan D, bodo sprožili, če se samo ne začne.

Popoldan sem imela obiske, starše in partnerja. Vsi smo že komaj čakali prvega otroka in vnuka. Že tisto popoldne se nisem počutila najbolj ok. Nekaj me je v križu bolelo in imela sem krče kot med menstruacijo.

Začni popadki

In zvečer okrog osme ure se je začelo. Prvi pravi popadki. Čisto po šolsko na 10 minut in trajali so več kot pol minute. Vsako uro so se popadki stopnjevali, po intenzivnosti, po pogostosti. Res se mi je zdelo, da bi takšni popadki mogli narediti kaj z materničnim vratom.

Ponoči sem predihavala res močne popadke na 10min, na 7min, na 5 min. In niso se nič ustavili vmes. Nisem spala celo noč. Zdravnik me je pregledal mislim da 1x ali 2x ponoči in vsakič znova je bilo še vse nepripravljeno in visoko, zaprt maternični vrat, skratka niti blizu poroda. Jaz pa sem res umirala od bolečin. Ampak niti enkrat nisem pomislila, da bi želela zdravilo proti bolečinam. Bila se trdno odločena, da želim naraven porod, da moje telo zmore prenesti to bolečino.  Že takrat sem močno verjela v to, da če gre karkoli narobe med porodom, te telo samo opozori, tako da se popadki prenehajo. Če je porod pod vplivom zdravila, lahko deluje drugače, kot bi narava naredila.

Odhod v porodno sobo

Po dolgih in bolečih nočnih predihavanjih je končno prišlo jutro in tudi novica, da se je maternični vrat dovolj skrajšal. Pripravljena sem za v porodno sobo. Mislim, da sem bila odprta nekje 3-4 cm.

Spala nisem nič, utrujena od bolečin. Obvestila sem bodočega atija, da gremo počasi v porodno sobo in da lahko pride.
V porodni sobi so me najprej pripravili na porod, tako da so mi dali klistir, da se sprazni črevo, stuširala sem se in preoblekla.

V samem procesu popadkov so mi večkrat vsi ponujali protibolečinska sredstva, ampak jaz sem bila trdno odločena, da bom rodila brez in tako je tudi bilo.  Zdravnik, ki je bil dežuren v porodni sobi me je vprašal, če mi je voda že odtekla. In ker mi ni, je predlagal umetno predrtje plodovih ovojev, da pospešiva porod. Seveda sem se v tistem trenutku strinjala, saj se mi to ni zdelo nek poseg, vsaj ne kemični, v proces poroda.

Ko smo predrli ovoje se je vse začelo dogajati s pospešeno hitrostjo. Zelo hitro se je maternični vrat do konca skrajšal in odprl, otrok se je spustil v porodni kanal in takrat se je porod šele dobro začel. Trajalo je res kratko, je bilo pa naporno in boleče.

Ker nisem želela iztisa na hrbtu, zaradi pritiska na presredek, je vse kar sem zmogla v tistemu trenutku, se obrniti na bok in tako sem tudi rodila.

Rojstvo prvega otroka.

To je zelo težko opisati z besedami. Ta čustva, to ljubezen, te hormone. Ko ti nič drugega na svetu ni več važno, samo da je otrok ok. In res sem hvaležna vesolju, da sem lahko rodila naravno in zdravega otroka, ki je imel mimogrede obseg glave 37 cm.

Sicer so zaradi hitrega poroda in velikega otroka po porodu bile težave z maternico, ker se ni uspela tako hitro skrčiti, tako da so se malo ustrašili zame, saj sem ležala v luži krvi. Temu rečemo atonija maternice. Pri meni je bila blaga atonija, znajo pa te atonije maternice resno ogroziti življenje mame. Pri meni je ostala samo slabokrvnost, ki se je sčasoma sama od sebe uredila, saj mi nadomestek železa ni odgovarjal.

Tako se porodne izkušnje spominjam, sedaj po osmih letih in drugačnemu pogledu na porod. Prvega poroda ne pozabiš nikoli, saj je to nekaj novega, kar se ti v življenju zgodi prvič, ne glede na to kako ga doživljaš in kako težko je. Zelo hvaležna sem tudi hormonom, ki uredijo, da se ta občutek oz. vsa ta živa slika bolečin in matranja, zabrišejo. Po prvem porodu veš, da porod boli in da so porodne bolečine nekaj kar je težko opisati z besedami, če tega ne doživiš.

Kljub napornemu porodu in močnim popadkom zagovarjam naraven porod. Vem da žensko telo to zmore in vem, da ima telo takšno varovalo, če gre med porodom karkoli narobe, se telo samo ustavi.

Babica Ana, dipl.babica